Sem in tja zvesto obiskujem Lassano na Gosposvetski. Škatlasta bombonjera, zabavna in v osnovi po forestgampovsko “you never know what you’ll get” delujoča. Navodila vedno preprosta - “ob straneh in zadaj z mašinco, zgoraj s škarjicami za en centimeter in brez želeja prosim, hvala!” - rodijo ob različnih malarjih, torej frizerkah in priložnostih, po lasanju, lastniku frizurce različno debele zabodene poglede.

In ima povrh vsega še pet minut časa, lahko odgovori na približno 30 vprašanj ankete, ki se nahaja na TEJ strani.

Avtor ankete namerava na podlagi prejetih odgovorov raziskati odnos splošne (slovenske) javnosti do ekstremnih športov in športnikov. (Sem firbčen, rad pomagam in za to nisem plačan press)

Povezave:
Tekaški forum
Keda.blog

Ljuba Pita,

Po desetih dneh prihajata z gospodično Z. domov. Verjetno se sprašuješ, kaj sem med vajino odsotnostjo počel? Zato zate Pita na kratko o podvigih tvojega old doga v tem času. Kdor pravočasno prizna grehe, se mu jih namreč pol odpusti.

Torej … soboto, prve ure po tem, ko sta me ti in gospodična Z. zavrgli, večinoma prespim.
V nedeljo zavijem na potep v hribe.

Je bila v bistvu Bača pri Modreju. Kot tudi Tolmin ni bil Tolmin, ampak To-Lmin - z nebno izgovorjenim, fužinskim l-jem. Gojzerji so bile tolminke, in malica je bila marenda in pikavci so bili cigaretni ogorki. Besno smo jih pobirali. In akacije so cvetele bujno, da je njih opoj premagoval vonj cvetočih lip iz drevoreda in zmagovito silil v pregrete spalnice tihoma dušiti spanec.

Služilo se je v dinjah, ki so v bistvu pumparice. V tolminski kasarni, ki je bila za častnike JLA zadnja postaja pred izključitvijo. Brez zime. Rešilni obroč za prestopnike pod Mrzlim vrhom.

Kjer je pod noč zadišalo po konjih, ki so jih neosedlane po kasarni jezdili Albanci, premogu, ki je grel vodo za redno tedensko tuširanje in po tolminskih picah in kjer je narodnjake pohvalno velikokrat uspel utišati rock.

V uniforme oblečeni otroci so kapljali s kopanja na Soči, kamor so brez dovoljenja odšli preko ograje, ki je niso nikoli do konca postavili, in komandir čete je še zadnjič tisti dan poletel z zmajem s Kobile in pristal na kasarniškem dvorišču.

Mehko, v primorsko -alpski mrak s črički, so se odpravljali na porcijo cigle in jogurta, na cigaru, šišanje, požarstvo, spavanje in voženje bicikla.

Bača pri Modreju, Most na Soči - s trdim č-jem, odcep za Poljubinj, potem pa parada čez mestno jedro do cestne serpentine, kjer sva natanko na današnji dan pred osemnajstimi leti pletla po stopnicah zadnje pijane korake otroštva Seba in EnXeN.

Na plebiscitu leta 1990 88-odstotkov volivcev glasuje za samostojno in neodvisno Slovenijo.

Na referendumu leta 2008 88-odstotkov volivcev predlagana razdelitev Slovenije ne zanima.

Halucinacije

Dan potem je hoditi po stopnicah navzdol velik izziv. Dan potem moram izlizovati oteklo koleno. Dan potem bi počival, pa ne znam, ker me sončna peč zunaj preveč spominja na raženj utvare neskončne izohipse med Kalom in Oblokami, posejane s sveže pokošenimi livadami in temačnimi logi s studenčki. Dan potem bi rad začel pozabljati na hromečo krizo, ki me je pričakovala za mostom v Hudajužni, in me potem jezdila čez Durnik vse do Poreznovih vršin. Dan potem bi rad vedel, če je pasti z vrha Porezna na Petrovo Brdo v slabih dvajsetih minutah res nekaj normalnega, ali pa gre le za mega nožni FUBAR.

Fubar shot in the back.

In nenazadnje bi dan potem rad vedel, kam se je v opisih trase teka skril tisti nepregledno dolg gruščnati žleb pod sedlom Čez Suho, kjer sem imel občutek, da lezem na Maudit, in da moram na vrhu, v škrbini, zagotovo ugledati vrh Mont Blanca, tako tenko sem piskal v sončni pripeki in tako bleščeče belo je žarela peščena groblja. In kjer sem hkrati tudi prvič včeraj občutil, da ne bi bilo prav nič napak, če bi bil cilj teka kar tam, pri tisti okrepčevalnici, ki sem jo uzrl na sedlu, pa basta za danes.

Še zaspano sonce sle življenske kruza na kolesu k tlaki … nato pa, hopla, temne sile iz ozadja, nenadoma zavijale so ostro v desno, kljub temu, da to se tam ne dela in ne da bi ozrle se nazaj ali na ostale. Tajkunsko baš, pozabi žrtve!

Še nekaj uric je do štarta. In hkrati teh istih nekaj uric … do časovne izpolnitve sanj, kjer je v ozarah ducata in pet krat sedmih dni gredic klila, cvetela in zorela te pomladi moja scabiosa trenta.

Cvetovi in plodovi teka, rojstva gospodične Z., spanja na preprogi v dnevni sobi,

“Kaj za vraga je danes narobe s tem najinim avtom, da tako agresivno speljuje, pospešuje in je sploh tako vzvišen?”

Suuntov foot POD.

In tekaške superge.

Obe novi igrači je Fubar umeril včeraj, na atletskem ovalu na Kodeljevem.

Povezano:
- Fubar je rojen
- Trojka za vikend? Jespliz!

Kdo že bil je ta Verovšek? Fajn priložnost, da za njim pobrskam, ko sem ravno včeraj na traktu njegovega imena, Lauri Grmovi v čast in Zaročenki in ženi Turka, v koloni zopet stal, voznik ljubljanski. Navdušenja ob stanju mi zagreniti moralo ni niti dejstvo, da sem totalni štau že zvadil bil pred kratkim.

Zaprt v plehu, sem takrat tiho osluškoval etrskim znanilcem, ki sporočali so novice neugodne, da v prestolnici povsod je vrag odnesel šalo, ker v Šentjakobu je siknil zmaj ognjeni. Tokrat pa, ah tokrat pa zgolj pehte … Življenja ne ote nikomur, in jaz bolj svoboden kot takrat, bolj lahek sem dvignil bil tasprednjo feltno in čez robnike na peciklu poletel do ŽAK-a, naprej v svobodo, na jug proti Balkanu.

Tič, ženam navedenim, za standard dvignjeni globoko nehvaležen. Na guglu nič, na wikiju še manj … le kje rob loga je, kjer čaka danes name Pita? Je v Tivoliju razglašenem, v plohi slik in ptic in senc in tistega  otroškega vozička, v katerem plove Ona, ki Pita čuva jo, vsem kot gospodična Z. poznana?

Pogledam bolje, skozi nasmeh veselega velocipeda se rušim, ročno preskočim še vozilo zadnje, zgrešim mrežo črno glavojedo in z vetrom v laseh štrbunknem preko plota šrotastega v zapik, njima v objem.

Nadomestne dude svežo uporabo mi, kar koj, presenečenemu kar se le da, prikaže gospodična Z. in nasmeh in kar še vsega tega je, in škrlatna gardedama ji v en glas pripeva tempo. Moj poklon, stvarnost kreativna, pojem odo hvalnico norosti ali konjem, kisu ali vinu in vsemu, kar ne vem.

Kaj res ve, prvi odvod, ta Rovšek? Hrkljuš, na včerajšnji dan.

Iz pršenja, vetra, blata, makadamskih cestic in smučišč zgnetena, je bila včerajšnja pohorska omleta zame pravi quadriceps crusher. Gorski tek navzdol?!

Pri Corisu je očitno manj več, oziroma se za manj tveganja plačuje višja zavarovalnina. Hehehe!

Da bi nikoli ne nehal sanjati o lahkosti.