D’pjuđis

Je katastrofa, če poukse (The Pogues), na katere si žural pri dvajsetih, mlada radijska spikerka v eter napove kot d’pjuđis!?
Ali pa je to zgolj opozorilo, da si star? In da ga ne seri preveč?

Četrtek. Porezen s trase GM4O, ko je sijal še sonček. Nekaj ur kasneje se mi je na že tako strmem Durniku postavil po robu v popolnoma drugačni preobleki: naliv in blato, blato in še enkrat blato! Planirani hitri trening obtek sem zato na Petrovem brdu zaključil šele po sedmih urah: preklinjajoč, demoraliziran, premočen do kože in blaten do kolen.

___
Naslednji tek: 5. 7. 2009, Sljemenski maraton (42K)

Najbolj zadet?

Od pofočka. Mojega prvega virtualnega. Ever. Ja, in naj za največjo zadetost obvelja kar slednje, thank you very much!

Stoned

Ker če sem iskren, se od tiste res največje, tako rekoč matere vseh mojih pri-zadetosti, ki se je vršila tam pod Tacenskim mostom nekje okrog mature leta 90′, najbolje spominjam le črne luknje. Pa tega, da sem ostal brez razredne majice, dragega mi spomina. In hja, saj res, nekaj let kasneje, v neki manjši črni luknji, tudi brez spodnjic. In hkrati tudi brez plašča na zadnjem kolesu bicikla.
Po odbobnanem koncertu Metallice pri Omarsonu doma, sem namreč od maliganov obnemogel in ne da bi opazil, kar zaklenjenega odvlekel iz Centra v Moste. Moose lady – ‘nuf masculine stuff said?

Torej … tako je to bilo včasih. Danes pa za mojo permanentno zadetost z induciranjem nenaspanosti in s hčerinskimi objemi kar dobro skrbi gospodična Z.

In ker vem, da se na podobni terapiji ega trenutno nahajajo tudi SREČKICA, LEBANOVO in SEJDI in da sta se še ne tako dolgo nazaj nekje tu okrog sukala tudi “ugasla” BLACK in MALO SREČEN MALO TEČEN, povprašam z velikim veseljem po izkušnjah z zadetostjo iz njih prejšnjih življenj zdaj tudi njih.
Ker starši glih mamo cajt te umotvore pisat, odziva seveda ne pričakujem. :-p

Compete … not

Jutri bo oblačno s padavinami, deloma tudi nevihtami. Meja sneženja bo od 1400 do 2100 m. Pihal bo zmeren do močan severovzhodni veter. Temperatura na 1500 m bo 3, na 2500 m pa okoli 0 stopinj C.

Niti dobra volja stotnije tekačev, ki se je zbrala pod streho skednja tik pod sedlom ni bila dovolj, da bi v soboto zjutraj neurje na Petrovem brdu ponehalo, zato so bili organizatorji prisiljeni letošnji GM4O odpovedati vsega 15 minut pred njegovim nesojenim pričetkom. Smiselna odločitev.

Gibanje v sredogorju, pri danih vremenskih pogojih – veter do 70 km/h in temperature okrog 3° C – bi bilo prej podobno boju za preživetje, kot teku. Kakorkoli … dovoljenje, da do kože premočen lahko sedem nazaj v toplo vozilo in se odpeljem domov, je vsaj meni v soboto ob osmih zjutraj definitivno bilo v olajšanje.

Štart GM4O leta 2008 - this year we went for something completely different.

Razočaranje zaradi nerealiziranega psihičnega vložka zadnjih dvanajstih tednov je prišlo za menoj šele kasneje, nekje okrog Reteč. Mol mi je nato težil vse do nedelje, ko sem se mu kljub sumljivemu počutju, ki pa ni bilo samo posledica v soboto zvečer spitega piva, dal zapeljati in v nadomestilo Občinam v vetrovnem in hladnem vremenu vseeno odlaufal eno kratko in intenzivno turico v Polhograjcih (8K), da ga potolažim.

Danes me zato praska v grlu. Zaradi mlaja sem nataknjen in tek z divjimi svinjami je videti zelo oddaljen. Tako oddaljen, da se mi ga iz mrakobne mokrote ki me obdaja, trenutno niti ne da opaziti.

___
Naslednji tek: Sljemenski maraton (42K)

Vikend je bil in bo

Minuli je bil za spremembo drugačen, kot sem jih vajen.
S prebujanjem sobote v Cortini in z zajtrkom na trati pod Lagazuoijem. Z uživancijo na žgočem soncu v trdni in za moje trenutne plezalske sposobnosti skoraj prestrmi dolomitski kamnini. Z nomadsko večerjo na parkirišču, sestavljeno iz makaronov, paradižnikove omake in hrenovke, tviksa in nekaj požirkov hajnekena. S tonjenjem v spanec v oblajhanem rdečem šotorčku z značilnim vonjem z odprav, v smrekovem gaju ob cesti in ob brundanju redkih, mimovozečih avtomobilov, ki so v poznih nočnih urah rinili v klanec. Z izzvenevanjem vikenda na piavski autostradi. Long time no see.

Prihajajoči bo natanko tak, kot sem jih vajen.
Z dolgim, dolgim tekom v soboto (zaenkrat za GM4O kaže na močo in hlad), s popoldanskim lizanjem ran in z večernim predrojstnodnevnim pirčkom v Zvonu. Kdor pride, bo tam.
Z nedeljskim iztekom, družinjenjem in morda z izletom s Pito v Žabniško krnico, pod Rušico ali kamorkoli, kjer se pleza, obujat spomine in kovat nove načrte. Če bosta babici in vreme za, seveda. Če ne, pa bom čisto pomirjen tudi s povsem profanim makjatom v Caffetinu.

Kalna pozitiva

Iberalična. V preteklih treh dneh. Razen muk pilota helikopterja, ki se je trikrat zapored trudil pristati pri koči na Kamniškem sedlu, pa mu zaradi vetrovnika, ki ga je v sredo popoldne na prevalu napihoval jugo, to niti ni šlo preveč dobro od za-, pred-, pod-, nad-, ob- in rotorskih krilc.

Zip in zap – sem jo cvrl navzgor mimo opletajočega letečega prasca in nemudoma tudi zopet in spet urno navzdol. Ves čas z varno količino betona hiše med njim in menoj, da ne bi slučajno on kaj poskušal. Ni mi bilo prav nič do kavsa in ravsa in pobiranja sedežev in pločevine in tistega, kar bi bilo pred morebitno kolizijo najinih interesov v njej, s trate … heavy ironic, si predstavljam, da tokrat k ribam, ki običajno v konzervi priletijo na mizo k ljudem, v pločevinki k ribam na krožnike letijo ljudje … Trate, ki jo mestoma ponekod prekriva še sneg. Noupi!

Moram ostati osredotočen! Na tisto rido sredi Zgornje griče, na kateri na moje desno koleno preži grušč in na desno koleno, ki tam in tudi nikjer drugje ne sme klecniti in na urejanje občutkov pri teku v ultra salomonkah, da bom doma potem lahko razmišljal o tem, kako se obnesejo … Mi že vse te misli kradejo tolikšen delež moči agregata, da jih ob viških napora občasno odklapljam, da zažmrkajo lučke, kaj šele fantazije …

Fantazije so luksuz! Za na domači kavč. Tam šele lahko zbodejo pamet. Kakor recimo zbodeta igla, s katero zvečer odpiram fajle posnetih ob(č)utkov in razkužilo za (b)ran(j)e.

Cajti zorijo. Matrika se dnevno krči, krajša, zaliva s pirčkom in počasi dobiva obliko. Linearno. Drugi avgust ima tako novo vmesno postajo: Sljemenski maraton. Kuda idu divlje svinje?

____
Naslednji tek: Gorski maraton štirih občin – GM4O (35K)

Pohorc – drugič

Srkam pirček in počasi prihajam k sebi po Pohorcu. Zmleta kvadricepsa? Itak.

Za razliko od lani, je bil letos organizator – MOPA, zaradi odpovedi glavnega pokrovitelja teka, Zavarovalnice Maribor tik pred zdajci – katere oglasi se kljub recesiji, ki ji je bila verjetno v izgovor, še vedno bohotijo na vpadnicah v slovenska mesta in ob avtocestah (cca. 400€ za plakat/mesec), enega (res da nenamenskega) jurčka evrov za kritje stroškov organizacije edinega trail teka pri nas, daljšega od 35K (65K, Slovenj gradec – Maribor), pa je očitno že problem izpljunit, pa magari če bi zato vseh nas trideset, kar nas je stalo danes na štartu, postalo njih klientela, kar zdaj nalašč ne bomo, ha!? - prisiljen izpeljati samo krajši, 31K tek z Rogle v Maribor. Pa še za tega se do zadnjega ni vedelo, če sploh bo. In ga, glede na prigode med vožnjo z zakuhanim busom na Roglo, tudi skoraj ne bi bilo!

A se je na vso srečo zadnji hip vse uredilo – odklopljena in neznani veterinar, hvala! – bus je prisopihal na Roglo in tek se je zgodil. Organiziran sicer po ljubiteljskih standardih, a s srcem, s srečelovom na cilju – Z. se bo vozila s skirojem, tati je imel srečno roko! – hrano, tuši in tremi okrepčevalnicami na poti.
Celo vreme se nas je usmililo, glede na predstave minuli teden, in na hrbtu Pohorja občasno postreglo z razgledi, ki sem jih lani zamudil.
No, če sem iskren, zadnjega, z Belvija dol v Maribor, niti nisem pogrešal prav posebno. Ob pogledu zviška na teh 700 višincev spusta bodo moja stegna očitno tudi v prihodnje brez obotavljanja kapitulirala. Da bi potem na oni edini vodoravni prečki v teh zadnjih treh strmih kilometrih vpričo turistov lahko smešno tekal z neobvladljivo mehkimi koleni.

Z doseženim rezultatom – se mi zdi, da sem bil sedmi? – sem glede na  vloženi trud kar zadovoljen. Z 2:54 sem vsekakor izpolnil moj današnji  načrt in se spustil pod tri ure, a sem bil še vedno kar daleč od 2:45, ki sem jih sanjal. Očitno lani (3:03) le nisem bil tako slabo pripravljen, ali pa mi toliko spusta, kot ga je med Roglo in Mariborom, preprosto ne ustreza. Zmagovalec je tudi letos traso odtekel pod vesoljskima dvema urama in pol, a to niti ni tako pomembno.

Bolj fajn se mi zdi, da sem letos na samotnega Pohorca spravil še tri tekače. Dva sta me prehitela, en je takšno razdaljo in tovrstni tek tekel prvič. Vsi po vrsti pa so uživali, ne Rdečeglavec?
Sebi – hvala za vzpodbudo, vlažni smrček – hvala za igro.
MOPI pa hvala za letošnji tek po Pohorju!

___
Naslednji tek: Gorski maraton štirih občin - GM4O (35K)

Variacije na temo

Pred vsakimi volitvami v kuri naši me zagrabi. Napad svetobolja, z variacijami na temo Slovenije, kot jo občutim.

Imeldina dilema

Zdaj jo razumem, Imeldo Marcos! Res ni izbirčnega uporabnika vredno, da mora shajati samo z nekaj pari (tekaške) obutve!

Pretekli teden sva namreč z Rdečeglavcem na tej spletni strani za 80€ (Hervis – 120€) naročila vsak svoj par Salomonovih superg XA Pro 3D Ultra in jih v slabem tednu, tako kot obljubljajo, tudi dobila. Zdaj pa sem, potem ko sem jih včeraj preizkusil na stezicah, makadamu in asfaltu v Mostecu – kar se tiče Pohorca – še v večji dilemi.

vir: school.discoveryeducation.com

Saj ne, da ne bi bile dobre, uporabne ali brez plusov in minusov (več tule), a ker že od lani vem, da se na Pohorcu veliko in hitro teče navzdol po trdem makadamu - kjer si zaželiš še več mehkobe in blaženja, da se mestoma brodi po močvarah – kjer bi dal prednost nepodloženi obutvi, ki se ne napije in postane težka, da vrtoglav ciljni spust iz nožnih prstkov v ozkem, lahkem in hitrem obuvalu naredi pire krompirčke in da se v edini in zares dolg klanec hitreje teče lahkih nog, se tudi za salomonke nekako kar ne morem ogreti.
Kakor seveda tudi ne za kateregakoli izmed modelov, ki na policah v moji kleti, lepo zloženi v škatlah, čakajo na svoj trenutek.

Asics GT 2140 – ne, so povsem cestne
La Sportiva Slingshot – ne, prozke za tek navzdol
Salomon XA Pro 3D Ultra – ne, pretrde za makadam
Mizuno Harrier 2 – ne, premalo blažene

Vendar … čakaj! Če v mizunke stlačim tale vložek, bi pa morda vseeno šlo?

V takšni kombinaciji sem minuli vikend v Kamniških odtekel 40K s ±3200 višinci.
Hibrid se je izkazal za lahkega, hitrega, prostornega, zračnega in udobnega. In je zato vsekakor vreden razmisleka …
Zdaj počakam samo še na vremensko napoved (in na kakšno novo tabelo za gorski tek priporočljivih superg). Ta bi znala karte ponovno premešati. Huh!

___
Naslednji tek: Rogla – Maribor 31K (Tek čez Pohorje).

Tonight’s the night!

Po nekaj dneh treninga vstajanja iz počepa, z oporo in brez in po mnogih vztrajnih poizkusih je najina Z. nocoj shodila.
Zaenkrat koraca še zelo sramežljivo, glede na njen trmast značaj pa prav nič ne dvomiva, da jo bo treba že čez kak teden po stanovanju loviti. In da zunaj prevažanje v vozičku ne bo več opcija. Sploh … ker hoče že od rojstva dalje vse sama – iz take je snovi kot njena mati …

Hoditi je – umetnost. In velika spretnost. Ko sem opazoval zibajoča prizadevanja male vražičke, da bi obstala na nogah, mi je to postalo kristalno jasno. Kot tudi to, da zdaj še manj razumem ljudi, ki pokončne hoje, največjega daru evolucije Homo sapiensu, ne izkoriščajo in ne raziskujejo.

Jazbec

Šala z jazbecem, ki zna baje precej odločno prigodrnjati iz svojega podzemnega domka in ti ferderbati nogo, pa četudi si obut v koflahe, če ga nadleguješ med zimskim spancem, s katero sva se svoje čase med ritjem po ruševju Loške stene velikokrat dražila s Kresalovim Atom, bi danes, ob tem žalostnem pogledu, izzvenela precej neslano.

Na skrivnostno trupelce, sveže in brez vidnih poškodb, sem naletel na zgornjih serpentinah gozdne ceste v Korošici, dolini, ki se skriva severno za Kamniškim vrhom.
Njen odročen, zelen in hladen ambient sem izkoristil za drugi del današnjega teka, ki sem ga začel in končal v Stahovici, pred vstopom v dolino pa spotoma obral še sv. Primoža, pl. Kisovec, Veliko planino, planini Konjščico in Dol in Dolski graben.