Teden dni sam doma s posteljo

V soboto zjutraj, okrog sedme, spokam v avto še zadnje punklje, Pito, Z., taščo in Pitino sestro, se vrnem gor v stanovanje, dam prat in grem spat. Ah, kako tih mir! Spim in dremljem do desetih, po pasje.
Nato obesim žehto, ki se je tačas oprala in ob enih v Zvonu, ob branju Žurnala in Dobrega jutra iz poštnega nabiralnika, pojem pico s pršutom in rukolo in spijem radler. Nadaljujem z makjatom v Caffetinu in se na poti domov ustavim še v Sparu. Nabavim nekaj drobnarij, ki jih bom potreboval zvečer in jutri in v zato dediciran koš v DM-u končno vržem tistih nekaj izrabljenih baterijskih vložkov, ki so se pri nas doma valjali od vekomaj in na katere se vedno pozabljal.
Doma znova ležem v posteljo in zadremljem. Na zalogo. A ne za dolgo. Ker se mi še pred zaprtimi očmi vrti logistika Grintovcev Extrem raje vstanem, polovim v stanovanju željene stvari, s kolesarskega nahrbtnika porežem vse odvečne gadgete, ga napolnim, si umijem zobe in se zvečer ob sedmih odpeljem proti Stahovici.
Po napovedih naj bi do večera plohe tudi v gorah povsem ugasnile in srčno upam, da bodo natanko to tudi storile. Kajti res ne bi rad, da bi me že na začetku moje rajže poscalo. V prihodnjih 24-ih urah bo namreč v Grintovcih še več kot dovolj priložnosti za to, da se premočim.
Se vidiva – postelja – v nedeljo zvečer enkrat, če mi bo šlo vse po načrtih!
—–
V soboto ob pol osmih pri Vodicah iz avta opazujem Kamniške, ki so še kar odete v težke oblake in kjer motne koprene izdajajo, da so plohe ponekod še zmeraj na delu. Obrnem in se odpeljem domov z novim načrtom za odhod ob polnoči v glavi. Preostanek večera brez volje preležim v postelji. Vse do enajste, ko vstanem, si skuham kavo, jo spijem in grem.
Iz Stahovice krenem v breg nekaj čez polnoč. Nedeljski zrak je hladen in čeprav stopam urno in vmes celo malo potečem, nisem zadihan in se odlično počutim.
Ko kolovoz zavije na južna pobočja pod Primožem in se pogled odpre, osvetli lunina svečava dolinico pod menoj, ki se vije izpod Črnivca. Med sencami dreves v sadovnjakih zapazim lučke. Poslednje lučke danes, ki svetijo v noč. Ugledam pred očmi ljudi, ki dihajo tam za tistimi okni, otroke ki spijo in … tisti hip se v meni zlomi Titan. Peza grebena Grintovcev, s katero sem balansiral celo popoldne, pokoplje s svojo težo pod seboj človeka!
Nekaj korakov še vztrajam, nato pa vdano ugasnem lučko in se brez ta hip povsem odvečnega samospraševanja in premišljanja usmerim nazaj dol proti avtu. Odleže mi, čeprav se jasno zavedam, da morda to leto za takšen podvig ne dobim še ene priložnosti. A z glavo skozi zid zaenkrat tudi še ne znam in še manj zmorem.
Odspim v dopoldne, si za kosilo spečem krompir, malancane in grah in preostanek dne delam družbo mami in očetu v Frjanci. Za nagrado lahko zvečer blanširam grah in mlad fižol.
—–
Ponedeljkovo jutro je dolgočasno, kot ponedeljkova jutra pač znajo biti. A potem se zunaj pokaže sonček in ko za svetlo izjemo na dopustniško mračnih in samotnih hodnikih firme poskrbita še dve mlajši, zelo razgoličeni sodelavki, mi dopoldne ob občasnih razgledih mine hitro. Hvala ti – o, vreme!
Ob treh za menoj pade zapornica in s puntom, ki mi je bil vsiljen sem ga vzel rade volje in ki se vse bolj prepričljivo in vse hitreje spreminja v škripajočega hropca, odbrzim proti severu. V Kamniški Bistrici sem ob štirih, na Grintovcu 1 uro in 50 minut kasneje (!) in nazaj pri avtu dobre 3 ure po odhodu.

Grintovec, 2558 m

Ker sem brez palic, (uporaba palic na Chabertonu ni dovoljena) si uspem med drsalnim sestopom na mastnih skalah v gozdu (ponovno) zviti koleno. Jezen ugotravljam, da je guma na podplatu XA Pro Ultra salomonk res porazna! Pretrda je, premalo izrazito profilirana in za tek po mokrem apnencu ali mastni ilovici blatu po mojem mnenju povsem neprimerna! Samo upam lahko, da se na prakamenini odreže kaj bolje …
Doma si skuham večerjo z na razboleno koleno privezano vrečko zmrznjenega fižola. Na jedilniku so: juhica iz pasiranega brokolija z brstičnim ohrovtom in kislo smetano, ajdovi rezanci z zelenim pestom in skleda mladega fižolčka s paradižnikom, belim kozjim sirom in baziliko.
Za 666 kalorij pokrit verjetno bo? Toliko naj bi jih namreč po “štristopetki” porabil danes popoldne?! Za crknt! A sem mogoče tekel samo do Kosez? Za poobedek si za vsak slučaj privoščim še frutabelo, če morda vseeno le nisem.
—–
Torek – je vreden pozabe!
Moje koleno je boleče in oteklo. Za večerjo se spozabim in pospravim pol banjice riževega sladoleda in nekaj rebrc prav tako riževe – čokolade. In spijem pol litra kokakole v Koloseju.
Trenutno mi je v edino uteho spoznanje, da sva z Jarnim preverjeno še sposobna ogledati si uro in pol trajajočo srhljivko ne da bi trenila z očesom ali trznila s kotičkom ustnic, zavihanih v porogljiv nasmeh (c’mon, hit me!), sicer pa minuli torek morda še najbolje opiše dejstvo, da mi je zjutraj poleg vsega na avtu že crknjenega, zdaj za nameček podporo odpovedal še desni brisalec.
—–
V sredo zjutraj imam dovolj motoriziranosti in grem v službo z kolesom. V časih Zelene poti in Viške sem to počel kar redno, zadnje mesece pa se zaradi kombinatorike z vozili, zaradi pobiranja Z. pri babicah, spravim na bicikel bolj poredko. Pa je škoda, ker so trenutno najlepši del dneva prav jutranje ure. In še popoldne se ti potem ni potrebno voziti naokrog v razgreti pločevini, kar tudi nekaj šteje.
Po izdatnem popoldanskem spancu me na večer končno popade dolgo pričakovana delovna vnema, zato se brž spravim k nujnim gospodinjskim opravilom: sesanju, pranju odej in kovtra, zaženem pomivalca in pomijem WC in kopalnico.

Clean Like a Man

Za konec zamesim še krušno testo za Pito in se lotim likanja gore opranih cunj, ki je zrasla ta teden. V dveh urah in pol jih lično zgladim in pokupčkam kar na terasi, kamor sem si pod nebesni svod postavil likalno desko, medtem ko mulci spodaj na igrišču čez cesto nažigajo fuzbal. Ko ob pol enajstih z likanjem končno opravim, še enkrat premesim testo, ga dam počivat – kruh bom pekel jutri zjutraj – in se spravim v posteljo.
Srečen sem! Vem, da bom nocoj skoraj gotovo spal spanje pravičnega, saj bom zanesljivo sanjal o 900€, ki sem jih popoldne odštel moji Državi v obliki doplačila dohodnine.
—–
Nocoj je zadnji miren večer tega tedna, pa mi je vseeno kar prav, da bo jutri ta čas eter, ki me obdaja, že spet napolnjeval Z.-jin živžav. Saj če se nimam s kom veseliti, s kom žalovati, če se ne morem na nikogar hudovati in mu tudi česa oprostiti in če ne morem nikogar objeti in ga ljubiti – mar potem ne živim v prazno?

Oba, četrtek in petek sta bila dolga in polna drobnarij, da se mi zdi, da sta vsak zase trajala vsak vsaj po en teden.
Zgodnje jutranja – da sam pekar, koju noču radi – peka kruha pred službo, vožnja v popoldanski gneči po Štajerki, ponovno odkitje in čudenje nad nekoč dobro poznano meditativno tišino bukovine v Kotečniku, slastnost spremembe usmerjenosti vektorja športnega gibanja – namesto v gibanju naprej, sem se tokrat po daljšem premoru spet preizkušal v plesu navzgor – v gozdu nabrane lisičke in dežnikarici in seveda obvezen postanek na trojanskem krofu so zaokrožili četrtek.
Ki je nato skoraj brez premora prešel v petek. Kajti le slabe štiri ure po tem, ko sva se z Jarnim s Štajerske vrnila v Ljubljano, sem ponovno sedel v avto in ga precej krmežljav zapeljal do vznožja sv. Primoža nad Stahovico.
Še v temi sem nato s čelko na glavi preko Kisovca odlaufal na Velko, se potem zaradi razmajanega kolena po isti poti (ob pomoči palic!) veliko počasneje vrnil v dolino in bil ob pol sedmih že na kavi pri sistršjen.
In se tokrat vmes, za razliko od nedelje niti enkrat ne vprašal: ampak res, zakaj mi je treba zgodnjega vstajanja in taužentsto višincev že pred službo? Ker, kokr bi rekla Sejdi: dobr jst sebe vem!
Pri isti fizični školjki, enaki vsebini in VOmax-u sem enkrat tak, drugič pa čisto drugačen. Enih stvari se pač ne da meriti. Jih pa lahko čutiš.
In da v nedeljo prav zares nisem ničesar zamudil, se je to petkovo jutro dobro videlo tudi s Pasjih peči, ko se je prvi svetlobi pred mojimi očmi v Grintovcih bleščalo še ničkoliko od zime preostalih snežišč, morda za res hitro gibanje v visokogorju celo čisto preveč.
Zna biti, da je za izvedbo Grintovcev Extrem zato najboljši čas res jesen, pa čeprav so dnevi takrat krajši, a vsaj na poti zanesljivo ne moreš naleteti na nobeno nepričakovano presenečenje. Zanimivo.

Zanimivo pa je tudi, kako hitro me je po tednu dni življenja življenja potepuškega labradorca v odgovorno realnost odrasle osebe na čisto navaden zadnji delovni dan v tednu, prekvasilo taksiranje babice in Tamale v živžavu jutranje konice v Ljubljano. Odkar sem na Verovškovi izvlekel ključ iz volana avta, sem spet čist uizi tati.
A ker se pedigreja ne izgubi kar tko, če sploh, bom zdajle seveda izkoristil priložnost in v postelji še zadnjič, preden se vrne v hišo živžav, malo podremal. Ja, s karakterjem labradorca pride tud ljubav do postelje.